Zelene pobočja in vrtovi, polni cvetja, so kulisa, ki daje Kokotovi hiži njen poseben značaj. Tu prevladuje življenje v svoji najnežnejši obliki – z brenčanjem čebel, šepetom listja in razgledom, ki seže daleč, ne da bi kaj zahteval v zameno. Prostor okoli Kokotove hiže je urejen v sozvočju s pokrajino, časom in tradicijo ter se poklanja preteklim kmečkim časom, ki so ga tudi oblikovali. Vsak kotiček deluje, kot da je bil tu od nekdaj. In tudi je. Sredi te pokrajine, med gozdom in razgledom, stoji stara lesena hiša. Zgrajena leta 1952, z ljubeznijo obnovljena več generacij pozneje, brez hitenja in kompromisov. Sedem let skrbne prenove ni bilo namenjenih popolnosti, temveč zvestobi. Tukaj se ni gradilo na novo, temveč se je ohranjalo staro, s spoštovanjem do tistih, ki so jo ustvarili iz nič. Ime je dobila po vzdevku družine, ki jo je zgradila: Kokoti. Ljudje, ki so, kot pravi vnukinja, »od gorja peli« in ostali v spominu zaradi pesmi, ne pa teže življenja.

Notranjost hiže daje občutek preteklosti. Vsak predmet ima svoj »zakaj«. Lesena miza, kariraste zavese, križ na steni, starinska ura, posteljnina iz babičine omare... Vsak predmet nosi svojo zgodbo in čeprav ne išče vaše pozornosti, jo bo ujel. Dvorišče je živo, cvetoče in polno drobnih prizorov, ki ustvarjajo vzdušje. Klopca v senci z razgledom, paviljon ob žaru, gugalnica za otroke, viseča mreža za tiste, ki najraje zadremajo zunaj... Masažna kad pod leseno pergolo je del tega ritma – saj sem ne pridete, da bi vas kdo opazil, ampak da bi za trenutek pozabili na vse drugo.

Kokotova hiža ni moderna. In tudi ne želi biti. Je topla, pristna in polna duha. Med dvema gorama. Ne posnema tradicije, saj je sama tradicija. Njena vrednost ni v popolnosti, temveč v značaju. V preprostosti, ki ne išče opravičil. V občutku, da ste prišli tja, kjer nič ne kriči, a vse govori. In zato se gostje vračajo. Kajti ne gre za pobeg. Gre za vrnitev.